Skoraj 9 podjetij W se je zaprlo, veliko število tovarn pa je bilo prisilno zaprtih ...
Zaradi nizkih stroškov dela, poceni proizvodnih materialov in politične podpore je Vietnam v zadnjih letih privabil številna tuja podjetja, ki so gradila tovarne v Vietnamu. Država je postala eno glavnih svetovnih proizvodnih središč in ima celo ambicijo postati "tovarna naslednjega sveta". Vietnamsko gospodarstvo se je, ki se opira na razvoj predelovalne industrije, močno okrepilo in postalo četrto največje gospodarstvo v jugovzhodni Aziji.
Vendar pa je divjajoča epidemija povzročila ogromne izzive za gospodarski razvoj Vietnama. Čeprav je bila to redka"vzorčna država za preprečevanje epidemij"prej je bil Vietnam"neuspešno"letos pod vplivom virusa Delta.
Skoraj 90.000 podjetij se je zaprlo, več kot 80 ameriških podjetij pa je "trpelo"! Vietnamsko gospodarstvo se sooča z ogromnimi izzivi.
8. oktobra so pomembne osebe v Vietnamu izjavile, da bo zaradi vpliva epidemije stopnja nacionalne gospodarske rasti letos verjetno le približno 3 %, kar je precej manj od prej zastavljenega cilja 6 %.
Ta skrb ni neutemeljena. Po podatkih vietnamskega statističnega urada je v prvih treh četrtletjih letošnjega leta približno 90.000 podjetij začasno ustavilo poslovanje ali šlo v stečaj, 32.000 pa jih je že napovedalo prenehanje delovanja, kar je 17,4-odstotno povečanje v primerjavi z enakim obdobjem lani. Dejstvo, da vietnamske tovarne ne bodo odprle svojih vrat, ne bo vplivalo le na gospodarstvo države, temveč bo "prizadelo" tudi čezmorska podjetja, ki so oddala naročila.
Analiza je poudarila, da so bili gospodarski podatki Vietnama v tretjem četrtletju tako slabi, predvsem zato, ker je epidemija v tem obdobju vedno bolj izbruhnila, tovarne so bile prisiljene zapreti, mesta so bila prisiljena v blokado, izvoz pa je bil močno prizadet ...
Zhou Ming, proizvajalec rabljenih mobilnih telefonov in dodatkov za mobilne telefone v Hanoju v Vietnamu, je dejal, da njegovega podjetja ni mogoče prodajati na domačem trgu, zato ga zdaj lahko šteje le za osnovno preživetje.
»Po izbruhu epidemije lahko rečemo, da je moje poslovanje zelo mračno. Čeprav se lahko delo začne na območjih, kjer epidemija ni prehuda, je vstop in izstop blaga omejen. Blago, ki bi lahko zapustilo carino v dveh ali treh dneh, je zdaj prestavljeno na pol meseca do enega meseca. Decembra se je naročilo seveda zmanjšalo.«
Poroča se, da je bilo od sredine julija do konca septembra zaprtih 80 % Nikejevih tovarn čevljev in skoraj polovica tovarn oblačil v južnem Vietnamu. Čeprav je napovedano, da bo tovarna oktobra nadaljevala z delom po fazah, bo trajalo še nekaj mesecev, da bo tovarna začela s polno proizvodnjo. Zaradi nezadostne ponudbe so prihodki podjetja v prvem četrtletju poslovnega leta 2022 še vedno nižji od pričakovanih.
Finančni direktor Matt Friede je dejal: »Nike je v Vietnamu izgubil vsaj 10 tednov proizvodnje, kar je povzročilo vrzel v zalogah.«
Poleg Nikeja so bila prizadeta še Adidas, Coach, UGG in druga ameriška podjetja z množično proizvodnjo v Vietnamu.
Ko je bil Vietnam globoko ujet v epidemijo in je bila njegova dobavna veriga prekinjena, so mnoga podjetja začela »ponovno razmišljati«: Ali je bilo prav, da so proizvodne zmogljivosti preselili v Vietnam? Vodstveni delavec multinacionalnega podjetja je dejal: »Za izgradnjo dobavne verige v Vietnamu je bilo potrebnih 6 let, za obupanje pa le 6 dni.«
Nekatera podjetja že načrtujejo selitev svojih proizvodnih zmogljivosti nazaj na Kitajsko. Na primer, izvršni direktor ameriške znamke čevljev je dejal: »Kitajska je trenutno eden redkih krajev na svetu, kjer je mogoče dobiti blago.«
Vietnam je zaskrbljen, saj tako epidemija kot gospodarstvo sprožata zaskrbljenost.
1. oktobra je Hošiminh v Vietnamu po poročanju TVBS opustil ničelno ponastavitev in napovedal odpravo protiepidemične blokade, ki je veljala v zadnjih treh mesecih, kar je omogočilo ponovno delovanje industrijskih parkov, gradbenih projektov, nakupovalnih središč in restavracij. 6. oktobra je oseba, seznanjena z zadevo, dejala: »Zdaj počasi nadaljujemo z delom.« Nekatere ocene pravijo, da bi to lahko rešilo krizo selitve tovarn v Vietnamu.
Najnovejše novice z dne 8. oktobra kažejo, da bo vietnamska vlada še naprej silila tovarno v drugi industrijski coni Nen Tak v provinci Dong Nai, da za 7 dni prekine delo, obdobje prekinitve pa bo podaljšano do 15. oktobra. To pomeni, da se bo prekinitev delovanja japonskih podjetij v tovarnah na tem območju podaljšala na 86 dni.
Še huje, med dvomesečnim zaprtjem podjetja se je večina vietnamskih delavcev migrantov vrnila v svoje domače kraje, tuja podjetja pa težko najdejo dovolj delovne sile, če želijo v tem času nadaljevati s proizvodnjo. Po podatkih skupine Baocheng, svetovno znanega proizvajalca obutve, se je po tem, ko je podjetje izdalo obvestilo o ponovnem zagonu, na delo vrnilo le 20–30 % zaposlenih.
In to je le mikrokozmos večine tovarn v Vietnamu.
Dvojno pomanjkanje delavcev za naročila otežuje podjetjem nadaljevanje dela
Vietnamska vlada se je pred nekaj dnevi začela pripravljati na postopno ponovno zagnanje gospodarske proizvodnje. Vietnamska tekstilna, oblačilna in obutvena industrija se sooča z dvema velikima težavama. Ena je pomanjkanje tovarniških naročil in druga pomanjkanje delavcev. Poroča se, da vietnamska vlada zahteva ponovni zagon dela in proizvodnje v podjetjih, da morajo biti delavci v podjetjih, ki nadaljujejo z delom in proizvodnjo, na območjih brez epidemije, vendar so te tovarne v bistvu na območjih epidemije in delavci se seveda ne morejo vrniti na delo.
Še posebej v južnem Vietnamu, kjer je epidemija najhujša, je težko vrniti prvotne delavce na delo, tudi če je epidemija zajezena oktobra. Večina se jih je vrnila v svoje domače kraje, da bi se izognili epidemiji; za nove zaposlene je zaradi uvedbe socialne karantene po vsem Vietnamu pretok osebja zelo omejen in seveda je težko najti delavce. Pred koncem leta je pomanjkanje delavcev v vietnamskih tovarnah znašalo kar 35–37 %.
Od izbruha epidemije do danes so vietnamska naročila za izvoz obutve močno izpadla. Poročajo, da je bilo avgusta izgubljenih približno 20 % naročil za izvoz obutve. Septembra je bila izguba 40–50 %. V bistvu od pogajanj do podpisa traja pol leta. Na ta način, če želite naročilo nadoknaditi, ga boste morali poravnati šele čez eno leto.
Trenutno, tudi če si vietnamska čevljarska industrija želi postopoma obnoviti delo in proizvodnjo, je v razmerah pomanjkanja naročil in delovne sile za podjetja težko nadaljevati delo in proizvodnjo, kaj šele nadaljevati proizvodnjo pred epidemijo.
Se bo torej naročilo vrnilo na Kitajsko?
Kot odgovor na krizo so številna tuja podjetja Kitajsko uporabila kot varno izvozno košarico.
Vietnamska tovarna podjetja Hook Furnishings, uveljavljenega ameriškega podjetja za pohištvo, ki kotira na borzi, je od 1. avgusta začasno ustavljena. Paul Hackfield, podpredsednik za finance, je dejal: »Cepljenje v Vietnamu ni posebej dobro, vlada pa je proaktivna glede obveznega zaprtja tovarn.« Na strani potrošniškega povpraševanja so nova naročila in zaostanki močni, pošiljke, ki jih povzroča zaprtje tovarn v Vietnamu, pa bodo blokirane. To se bo pokazalo v prihodnjih mesecih.
Pavel je rekel:
»Na Kitajsko smo se vrnili, ko je bilo to potrebno. Če bomo menili, da je država zdaj stabilnejša, bomo to storili.«
Nikejev finančni direktor Matt Fried je dejal:
»Naša ekipa maksimizira proizvodne zmogljivosti obutve v drugih državah in seli proizvodnjo oblačil iz Vietnama v druge države, kot sta Indonezija in Kitajska ... da bi zadostila neverjetno velikemu povpraševanju potrošnikov.«
Roger Rollins, izvršni direktor podjetja Designer Brands, velikega podjetja za oblikovanje, proizvodnjo in prodajo obutve in dodatkov v Severni Ameriki, je delil izkušnje svojih kolegov z uvajanjem dobavnih verig in vrnitvijo na Kitajsko:
»Generalni direktor mi je povedal, da je za dokončanje dela v dobavni verigi (prenosu), ki je prej trajalo 6 let, potreboval 6 dni. Pomislite, koliko energije so vsi porabili, preden so zapustili Kitajsko, zdaj pa lahko kupite blago samo na Kitajskem – to je res noro, kot na vlakcu smrti.«
LoveSac, najhitreje rastoči trgovec s pohištvom v Združenih državah Amerike, je naročila preusmeril tudi na dobavitelje na Kitajskem.
Finančna direktorica Donna Delomo je dejala:
»Vemo, da na zaloge iz Kitajske vplivajo tarife, ki nas bodo stale nekoliko več denarja, vendar nam to omogoča ohranjanje zalog, kar nam daje konkurenčno prednost in je zelo pomembno za nas in naše stranke.«
Vidimo lahko, da so kitajski dobavitelji v treh mesecih stroge vietnamske blokade postali nujna izbira za velika mednarodna podjetja, vendar bo Vietnam, ki je 1. oktobra nadaljeval z delom in proizvodnjo, prav tako povečal izbor proizvodnih podjetij. Raznolikost.
Generalni direktor velikega podjetja za obutev v Guangdongu je analiziral: »(Naročila se prenesejo na Kitajsko) To je kratkoročna operacija. Zelo malo ljudi vem, da so tovarne prenesene nazaj. (Nike itd.) Velika multinacionalna podjetja običajno izvajajo plačila po vsem svetu. Obstajajo tudi druge tovarne. (Vietnamske tovarne so zaprte). Če bodo naročila, jih bomo opravili drugje. Glavna, ki se prenesejo, so v državah jugovzhodne Azije, sledi pa jim Kitajska.«
Pojasnil je, da so nekatera podjetja že prej prenesla večino proizvodnih zmogljivosti in da jih je na Kitajskem ostalo zelo malo. Težko je nadomestiti vrzel v zmogljivostih. Pogostejša praksa podjetij je, da naročila prenesejo v druge tovarne čevljev na Kitajskem in za dokončanje nalog uporabijo njihove proizvodne linije. Namesto da bi se vrnila na Kitajsko, da bi postavila tovarne in zgradila proizvodne linije.
Prenos naročil in prenos tovarne sta dva koncepta z različnimi cikli, težavami in ekonomskimi koristmi.
»Če se izbira lokacije, gradnja obrata, certificiranje dobaviteljev in proizvodnja začnejo iz nič, bo cikel prenosa tovarne čevljev verjetno trajal eno leto in pol do dve leti. Vietnamska začasna ustavitev proizvodnje in proizvodnja je trajala manj kot 3 mesece. Nasprotno pa je prenos naročil dovolj za rešitev kratkoročne krize z zalogami.«
Če ne izvažate iz Vietnama, prekličite naročilo in poiščite drugo mesto? Kje je vrzel?
Dolgoročno gledano, ne glede na to, ali »pavi letijo proti jugovzhodu« ali se naročila vračajo na Kitajsko, so naložbe in prenos proizvodnje neodvisne odločitve podjetij, s katerimi iščejo prednosti in se izogibajo slabostim. Tarife, stroški dela in zaposlovanje so pomembne gonilne sile za mednarodni prenos industrij.
Guo Junhong, izvršni direktor podjetja Dongguan Qiaohong Shoes Industry, je povedal, da so lani nekateri kupci jasno zahtevali, da določen odstotek pošiljk prihaja iz držav jugovzhodne Azije, kot je Vietnam, nekatere stranke pa so imele oster odnos: »Če ne boste izvažali iz Vietnama, boste preklicali naročilo in poiskali nekoga drugega.«
Guo Junhong je pojasnil, da so nekateri proizvajalci originalne opreme v tujini nekatere proizvodne linije prenesli v Vietnam in druge kraje, ker ima izvoz iz Vietnama in drugih držav, ki lahko uživajo znižanje tarif in oprostitve, nižje stroške in večje dobičke.
Na nekaterih območjih lahko oznaka »Izdelano v Vietnamu« ohrani več dobička kot oznaka »Izdelano na Kitajskem«.
Trump je 5. maja 2019 napovedal 25-odstotno tarifo na 250 milijard ameriških dolarjev kitajskega izvoza v Združene države. Izdelki, industrijski stroji, gospodinjski aparati, prtljaga, čevlji in oblačila so hud udarec za zunanjetrgovinska podjetja, ki se odločajo za majhne dobičke, a hiter promet. Nasprotno pa Vietnam, kjer so Združene države drugi največji izvoznik, zagotavlja preferencialne obravnave, kot so izjeme od uvoznih tarif v izvoznih predelovalnih conah.
Vendar pa razlika v tarifnih ovirah le pospešuje hitrost industrijskega prenosa. Gonilna sila »pava, ki leti proti jugovzhodu«, se je pojavila že dolgo pred epidemijo in trgovinskimi trenji med Kitajsko in ZDA.
Leta 2019 je analiza Rabo Research, možganskega trusta Rabobank, poudarila, da je bila prejšnja gonilna sila pritisk zaradi naraščajočih plač. Glede na anketo, ki jo je leta 2018 izvedla Japonska organizacija za zunanjo trgovino, je 66 % anketiranih japonskih podjetij dejalo, da je to njihov glavni izziv pri poslovanju na Kitajskem.
Ekonomska in trgovinska študija, ki jo je novembra 2020 izvedel Hongkonški svet za razvoj trgovine, je pokazala, da ima 7 držav jugovzhodne Azije prednosti pri stroških dela, minimalna mesečna plača pa je večinoma pod 2000 RMB, kar je prednost za multinacionalke.
Vietnam ima prevladujočo strukturo delovne sile
Čeprav imajo države jugovzhodne Azije prednosti pri stroških delovne sile in tarif, pa dejanska razlika obstaja tudi objektivno.
Vodja multinacionalnega podjetja je maja napisal članek, v katerem je delil svoje izkušnje z vodenjem tovarne v Vietnamu:
»Ne bojim se šale. Na začetku so etiketirne škatle in embalažne škatle uvožene iz Kitajske, včasih pa je prevoz dražji od vrednosti blaga. Začetni stroški izgradnje dobavne verige iz nič niso nizki, lokalizacija materialov pa traja nekaj časa.«
Vrzel se odraža tudi v talentih. Na primer, inženirji na celinski Kitajski imajo veliko delovnih izkušenj, od 10 do 20 let. V vietnamskih tovarnah so inženirji pred nekaj leti diplomirali na univerzi, zaposleni pa se morajo začeti usposabljati z najosnovnejšimi veščinami.
Bolj izrazita težava je, da so stroški upravljanja za stranko višji.
»Zelo dobra tovarna ne potrebuje posredovanja strank, saj lahko sama reši 99 % težav; medtem ko ima zaostala tovarna težave vsak dan in potrebuje pomoč strank, zato bo delala ponavljajoče se napake in napake na različne načine.«
Z vietnamsko ekipo lahko sodeluje le med seboj.
Povečani časovni stroški prav tako povečujejo težave pri upravljanju. Po mnenju strokovnjakov iz industrije je v delti Biserne reke običajna dobava surovin še isti dan po oddaji naročila. Na Filipinih pakiranje in izvoz blaga traja dva tedna, zato je treba upravljanje bolj načrtovati.
Vendar so te vrzeli skrite. Za velike kupce so kotacije vidne s prostim očesom.
Po besedah direktorja multinacionalke je bila vietnamska ponudba v prvem krogu za enako opremo za tiskana vezja plus stroške dela 60 % cenejša od podobnih tovarn na celinski Kitajski.
Da bi dosegli trg z nizko cenovno prednostjo, ima vietnamsko trženjsko razmišljanje senco kitajske preteklosti.
Vendar pa so mnogi poznavalci industrije dejali: »Zelo sem optimističen glede možnosti kitajske predelovalne industrije, ki temeljijo na tehnološki moči in izboljšanju ravni proizvodnje. Nemogoče je, da bi proizvodni bazni tabor zapustil Kitajsko!«
KITAJSKA, DAJMO NO. JINANUBO CNCSTROJNI DRUŠTVO, D.O.O., DAJMO NO….
Čas objave: 19. oktober 2021